Kako prepoznati padajoče stopalo in kaj storiti, če ga imate?

Padajoče stopalo je nevrološko ali mišično stanje, ki lahko pomembno vpliva na posameznikovo sposobnost hoje. Vzroki za nastanek tega stanja so različni, najpogosteje pa gre za okvaro peronealnega živca, ki je odgovoren za gibanje stopala in prstov.

Diagnoza temelji na kliničnem pregledu in dodatnih preiskavah, zdravljenje pa je odvisno od vzroka težave. V nekaterih primerih se stanje lahko izboljša s fizioterapijo in uporabo ortoz, v drugih pa je potrebna kirurška intervencija. V tem članku bomo podrobneje raziskali vzroke, diagnozo in možnosti zdravljenja padajočega stopala ter kako si lahko posamezniki pomagajo pri okrevanju.

Kaj je padajoče stopalo?

Padajoče stopalo je stanje, pri katerem bolnik ne more aktivno dvigniti stopala pri hoji, zaradi česar prsti visijo navzdol in se lahko pri koraku zataknejo ob podlago. To vodi do specifične hoje, imenovane “petelinja hoja”, pri kateri mora oseba dvigovati stegno višje, da bi preprečila spotikanje.

Zakaj nastane padajoče stopalo?

Glavni vzrok za padajoče stopalo je okvara peronealnega (fibularnega) živca, ki oživčuje sprednje in stranske mišice goleni, odgovorne za dorzalno fleksijo stopala (dvigovanje stopala proti goleni).

Najpogostejši vzroki so:

• Poškodba peronealnega živca – lahko nastane zaradi dolgotrajnega pritiska na živec (npr. dolgotrajno sedenje s prekrižanimi nogami, mavec, utesnitev v kolenskem sklepu) ali zaradi direktne travme.
• Herniacija medvretenčne ploščice (hernija diska) – lahko povzroči pritisk na spinalne korenine, kar vodi do motnje prevajanja impulzov po peronealnem živcu.
• Nevrološke bolezni – multipla skleroza, Guillain-Barréjev sindrom, Charcot-Marie-Toothova bolezen.
• Mišična oslabelost – npr. pri miozitisu, ALS (amiotrofična lateralna skleroza) ali polinevropatijah.
• Možganska kap – povzroči paralizo ali oslabelost mišic stopala.

Vloga peronealnega živca pri padajočem stopalu

Peronealni živec je veja ishiadičnega živca in poteka ob zunanji strani kolena, nato se razveji v globoko in povrhnjo vejo. Njegova glavna funkcija je inervacija mišic, ki omogočajo dvigovanje stopala in ekstenzijo prstov. Kadar pride do poškodbe ali pritiska na ta živec, oseba izgubi sposobnost dviga stopala, kar vodi do padajočega stopala.

Kako prepoznamo in diagnosticiramo padajoče stopalo?

Padajoče stopalo se najpogosteje kaže kot oslabelost ali paraliza mišic, ki so odgovorne za dvigovanje stopala. Oseba lahko med hojo opazi, da se prsti ne dvignejo dovolj visoko, kar vodi v pogosto spotikanje. Posamezniki zato pogosto razvijejo kompenzacijsko hojo, pri kateri dvigujejo stegno višje kot običajno. Poleg tega je pogosto prisotna tudi zmanjšana ali odsotna občutljivost na zunanji strani goleni in stopala.

Za postavitev diagnoze zdravnik najprej opravi klinični pregled, pri katerem preveri refleksne odzive, mišično moč in občutljivost v prizadetem predelu. Nadaljnje preiskave vključujejo elektromiografijo (EMG) in test prevodnosti živcev (NCV), ki pomagata določiti stopnjo in lokacijo poškodbe peronealnega živca. Če obstaja sum na utesnitev živca zaradi hernije diska ali drugih struktur, se opravi slikanje ledvene hrbtenice ali kolenskega predela z magnetno resonanco (MRI). V določenih primerih lahko zdravnik priporoči tudi ultrazvočno preiskavo živca, da podrobneje oceni njegovo strukturo in morebitne spremembe.

Zdravljenje in rehabilitacija padajočega stopala

Zdravljenje padajočega stopala je odvisno od vzroka in obsega poškodbe. Pri blažjih primerih, kjer živčna okvara ni popolna, je ključna konzervativna terapija. Pomembna je fizioterapija, saj z ustreznimi vajami krepi preostale mišice in izboljšuje funkcionalnost stopala. Poleg vaj se pogosto uporablja ortoza za padajoče stopalo, ki stabilizira stopalo, omogoča lažjo hojo in preprečuje spotikanje. Elektrostimulacija prizadetih mišic lahko dodatno pripomore k obnovi delovanja, medtem ko se pri nevropatskih bolečinah vključijo tudi ustrezne metode protibolečinske terapije.

Pri hujših primerih, še posebej kadar je živčna poškodba huda ali trajna, je pogosto potrebna kirurška obravnava. Če je vzrok težava z utesnitvijo živca, se lahko izvede sprostitvena operacija, ki zmanjša pritisk na živec in omogoči njegovo regeneracijo. V primerih, ko je živčna okvara nepopravljiva, se lahko opravi presaditev tetiv, pri kateri se funkcija dviga stopala prenese na druge, nepoškodovane mišice. Takšen poseg lahko bistveno izboljša sposobnost hoje in zmanjša potrebo po ortopedskih pripomočkih.

Ortoza za padajoče stopalo

Ortoza za padajoče stopalo je medicinski pripomoček, ki zagotavlja podporo stopalu in izboljšuje hojo. Namen teh ortoz je omogočiti stabilnost okvarjenega spodnjega uda v fazi opore, olajšati fazo zamaha ter zmanjšati porabo energije med hojo (https://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/vsebina/Rehabilitacija_2021_No1_p69-76.pdf). 

Ortoza deluje tako, da stabilizira gleženj in preprečuje nenadzorovano povešanje stopala. S tem omogoča bolj naravno hojo in preprečuje spotikanje ter padce. Nekatere opornice vključujejo vzmeti ali elastične trakove, ki aktivno pomagajo pri dviganju stopala med korakom.

• Omogoča stabilnost pri hoji.
• Zmanjšuje tveganje za padce.
• Olajša hojo in zmanjša potrebo po kompenzacijskih gibih.
• Preprečuje dolgotrajne deformacije stopala in gležnja.

Kdaj je priporočljivo nositi opornico?

• Pri nevroloških poškodbah peronealnega živca.
• Po možganski kapi ali poškodbah hrbtenjače.
• Pri degenerativnih nevroloških boleznih.
• Kadar fizioterapija ne omogoča zadostne funkcionalne izboljšave.

Se lahko padajoče stopalo popravi samo od sebe?

Pri blagih poškodbah peronealnega živca lahko pride do spontanega okrevanja v nekaj tednih ali mesecih. V težjih primerih je okrevanje odvisno od stopnje okvare živca – popolna pretrganina živca zahteva kirurško intervencijo, pri delni poškodbi pa lahko nevrološka regeneracija traja tudi do enega leta.

Kdaj obiskati zdravnika?

Zdravniški pregled je nujen, če opazite:

• nenadno nezmožnost dviga stopala,
• pogosta spotikanja brez pojasnila,
• oslabelost ali mravljinčenje v predelu goleni,
• bolečino v ledvenem predelu, ki jo spremlja oslabelo stopalo.

Zaključek

Padajoče stopalo je resno stanje, ki lahko pomembno vpliva na kakovost življenja. Pravočasna diagnoza in ustrezno zdravljenje sta ključna za preprečevanje trajnih poškodb in izboljšanje funkcionalne sposobnosti pacienta. Fizioterapija, nošenje ortoz in po potrebi kirurško zdravljenje lahko pomagajo pri okrevanju in izboljšanju gibanja.

VIRI IN LITERATURA:

https://ibmi.mf.uni-lj.si/rehabilitacija/vsebina/Rehabilitacija_2021_No1_p69-76.pdf

https://chatgpt.com/c/67c6b504-0b10-8011-98d2-775d5f84a5e1